Stran 201 - 271

Nazaj na Celjsko literarno društvo?

Nazaj na avtorji?

Nazaj na indeksno stran?

Nazaj na stran 101-200?

Z Maksom naslednji dan nisva šla v službo, ampak sva morala iti v bolniški stalež. Ubogemu Maksu so nesramneži zlomili roko, a meni so obraz obarvali tako, kot da bi me namočili v škaf modro zelene - barve. Glava me je tako zelo bolela, da se mi je dozdevala napihnjena kot gumijasta blazina.

Po tisti prigodi sem sklenil, da ne bom več hodil v gostilno. Zato sem se lotil pisanja svoje sedme knjige, tokrat humorističnega dela o ljudeh, ki preživijo ves ljubi dan v gostilnah. Želel sem biti duhovit in prav to mi je tudi zelo dobro uspevalo. Nasploh sem se počutil že nadnaravno vitalnega. Bil sem dejansko neobčutljiv celo na najhujše zbadljivke. Ko bi me vi takrat poznali, bi se zagotovo vprašali, le kako je lahko tako krepak človek zdrznil tako zelo nizko. A vse se je zgodilo tako rekoč nenadoma. Izdal sem svojo sedmo knjigo, a tako velikega odziva, kakršnega sem pričakoval, ni bilo, čeprav so jo nekateri vplivni ljudje zelo pohvalili. Toda ta majhni neuspeh me ni potrl, saj sem bil kljub vsemu zelo zadovoljen s svetom in s samim seboj. To, kar me je potrlo, je bilo Malino pismo, saj nisem mogel verjeti, da bi bilo kaj takšnega možno. Bilo je to sedem mesecev po tistem, ko sva se nazadnje srečala. Med drugim je pisala:

Dragi Melhior!

Oprosti, ker sem tako brez slovesa pobegnila od tebe, vendar sem čutila notranjo nujo, da tako storim. Želela sem se ti zaupati, vendar sem nenadoma prišla do spoznanja, da me tako ali tako ne bi mogel razumeti. Pred tem časom, ko sva se spoznala, sem se čutila zelo žensko. Že v šolskem obdobju sem imela rada fante, pozneje ko sem odrasla, pa moške. Toda ko sem spoznala tebe, se je to nekako popolnoma spreobrnilo. Začela sem se ubadati s problemom, kako bi bilo, če bi bila moški. Dolga leta sem to misel nosila v sebi, a ko sva se nazadnje srečala, je bila moja odločitev zapečatena, saj sem se prav tisti dan prijavila na operacijo za spremembo spola. Melhior, prosim ne išči me, ne bodi potrt.

Tvoja bivša Mala

 

Bil sem tako zelo šokiran, da sem nekaj ur buljil v steno, saj nisem mogel verjeti temu, kar sem videl črno na belem. Marsikaj bi pričakoval od nje, toda to je bilo zame nesprejemljivo in neprebavljivo. Drugi dan sem šel ven. Iskal sem jo vsepovsod, toda zaman. Tako sem delal ves teden, vendar nisem našel ničesar. Še vedno nisem mogel verjeti. V službi nisem bil več sposoben opravljati svojega dela, saj so bile moje misli daleč od vsega, kar je bilo povezano z delom. Z ničemer se nisem več ukvarjal. Živel sem zelo prazno in tudi pogovarjal se nisem več z nikomer. Če sem na cesti videl kakšno žensko, ki je njej samo za malenkost bila podobna, sem moral steči k njej in zaklicati njeno ime. Večinoma so me ogovorjene ženske zelo začudeno pogledale, a ko sem se lepo opravičil, je večina od njih razumevajoče odkimala z glavo. Marsikatera ženska pa me je ozmerjala z bedakom ali prašičem. Prav to so mnogi ljudje tudi izvedeli. Poznali so me in so se mi začeli posmehovati. V službi so bili zelo razumevajoči z menoj, vendar pri njih nisem več zdržal, zato sem enostavno dal odpoved. Nekaj mesecev sem še bil v stanovanju, toda pozneje sem se preselil na cesto. Začel sem spati po parkih in celo na avtobusnih in železniških postajah. Mnogokrat so me policaji dobili in me stlačili v zapor zaradi klateštva. Pozimi sem večinoma spal po kleteh toplih stanovanjskih blokov. Marsikdaj se je celo zgodilo, da sem noč preživel v neizprosnem mrazu, saj je enkrat bila temperatura celo petnajst stopinj pod ničlo. Joj, kako sem takrat zmrzoval! Toda kljub temu nisem žaloval za svojim starim svetom, saj mi je v končni fazi vedno prinašal grenkobne priokuse. Vedno ko je že kazalo, da je vse v najlepšem redu, je prišlo nekaj vmes, kar me je psihično popolnoma strlo.

Ta novi svet je bil sicer krut, ponižujoč, težak, obupen, skratka več kot pošasten, vendar mi je omogočil vsaj nekaj. To pa je bilo dejstvo, da sem lahko za večino časa na vso svojo preteklost pozabil. Vse do sedaj, torej po treh letih brezdomstva, sem bil nekakšen klošar samotar. Z drugimi sem se zelo malo družil. V vsem tem času sem kradel samo v zimskem času in to samo zaradi tega, da so me strpali v zapor, kjer sem imel toplo streho nad glavo in dobil svoje obroke trikrat na dan. Kar nekajkrat sem bil tudi hudo pretepen, vendar sem imel še kar srečo, saj mi ni bilo treba iti v bolnišnico.

 

Marsikdo bi napačno sklepal, če bi mislil, da v svetu potepuštva vlada nekakšno brezvladje. Tudi tukaj obstaja hierarhija, morda malce bolj sproščena, vendar včasih celo precej krutejša kot v normalnem življenju. Moj položaj med klošarji je bil pravzaprav zelo podoben položaju iz prejšnjega življenja. Moje življenje je bilo še samotnejše, toda družbe tudi nisem iskal, saj sem želel tako živeti. Verjetno zaradi tega, ker se nisem hotel navzeti njihovih navad, nisem želel postati član njihovega virtualnega kolektiva, skratka moja volja je glede tega delovala podobno kot mnogo let poprej, saj sem želel ostati v največji možni meri individualist. Kljub temu, da sem se zavedal svoje bede, sem pri tej postavki vztrajal. Zaradi tega dejstva je bilo zame zelo pomembno, da nisem niti kadil niti pil alkohola. Namreč če bi oboje storil, bi se lahko bolj poistovetil z njimi, toda na takšen način sem obdržal svojo osebnost, ki je bila različna od vseh tukajšnjih. Zdaj ko Vam vse to pripovedujem, moram priznati, se počutim zelo olajšanega. Kot da bi v neznano izginil višek neke nevzdržne napetosti, ki človeka najprej razvleče kot harmoniko, nakar ga na grobo stisne. Zelo sem vesel, da ste si vzeli toliko časa zame. Ko bi vam to dobro dejanje lahko nekako povrnil!"

Ko sem te zadnje besede slišal mi je šlo skorajda na jok, saj nisem mogel verjeti, da na tem svetu obstajajo še tako dobri ljudje. Namesto da bi mu jaz ponudil pomoč, mi jo on ponuja in to samo zaradi tega, ker sem ga poslušal. Marsikdo bi zahteval od mene denar za to, a on, ki ničesar več nima, mi ponuja svoje usluge. Bil sem resnično ganjen. Preden sem se poslovil od njega, sem ga še vprašal, če bi se dalo njegovo zadnjo knjigo kje kupiti. Odvrnil mi je, da je še nekaj izvodov v centralni knjigarni. Poslovil sem se od njega, nakar sem šel v knjigarno, kjer sem si kupil njegovo knjigo z zanimivim naslovom "Gostitelji bi radi bili gostje."

 

Ko sem prišel domov me je soproga ljubko pozdravila. Danes je bila še posebej lepa. Na sebi je imela svileno sinje modro obleko, okoli vratu okusno zlato verižico in prelepe uhane z dragocenimi kamni rdečega rubina. Svoje sicer nenaravne svetle lase je imela spuščene, na desni strani temena pa je imela pripeto oranžno lilijo. Nališpana je bila brezhibno, ne premalo in ne preveč. Pravzaprav bi jo lahko bolj ljubil, kot sem jo. Ko sem jo spoznal, mi je bila sicer všeč, a globljih čustev do nje nisem čutil. Zdela se mi je zelo priljudna in precej privlačna za moški svet. Bila je tisti tip ženske, ki privlači skorajda vsakega moškega, vendar bi jo lahko ljubil le redkokdo. Bila je tako zelo ženstvena, a kljub temu pomalem otročja; menim, da je prav ta zmes zame bila odločilna. No, skratka oženil sem jo predvsem zaradi tega, ker sem sodil, da bo na poslovnih srečanjih vnesla svežino in mnogo simpatije. Da sem imel prav, se je izkazalo pozneje. Menim, da me tudi ona ni vzela iz ljubezni, tudi ne toliko zaradi mojega bogastva, prej se mi je zdelo, da je želela prekiniti s prejšnjim življenjem, na nekaj je želela pozabiti. Tako je bila najina simbioza nekakšna zmes med koristnostjo na materialnem in duševnem nivoju.

Žena me je poljubila na usta, nakar me je radovedna, kot je bila, vprašala, če je tisto, kar imam v roki, mišljeno za njo. Odvrnil sem ji, da ni zanjo. Ker me je s svojimi lepimi vedoželjnimi očmi globoko pogledala, sem ji povedal, da sem kupil knjigo nekega brezdomca, ki je izredno inteligenten in že kar preveč dobrega srca. Nadaljeval sem krajšo razlago z zanimivostjo, da je ta možakar izdal že sedem knjig. Julija me je prijela za ramo in me opozorila na dejstvo, da sem vse do sedaj preziral klateže. Odvrnil sem ji, da je to izjemen primer, da bo to tudi ona spoznala, ko ga bom drugič pripeljal sem. Povedal sem ji tudi, da mi je Melhior povedal svojo življenjsko pot in da ga že zaradi tega ne morem imeti za klošarja. Julija je želela knjigo dobiti v roke in dal sem ji jo. Začela je listati po njej in ko sem jo gledal, se nisem mogel iznebiti nekega nenavadnega občutka ...

Kar naenkrat se je na ves glas zasmejala, nakar je vzkliknila, da je ta knjiga očitno zelo duhovita. Dodala je še, da bi se izplačalo kaj takega založiti, kar bi lahko s spretno reklamo prineslo velikanski dobiček. Poprosil sem jo, da naj mi knjigo vrne. Ko sem jo dobil nazaj, sem šel v svojo delovno sobo. Nenadoma se mi je Julijina ideja zazdela izredno dobra. Knjigo sem sklenil prebrati in nato še vprašati svoje strokovnjake za mnenje. Tovrstna knjiga bi lahko postala neverjetna senzacija, kar bi nam vsem prineslo ogromni dobiček. Prav v tistem trenutku se nisem več počutil osamljenega oziroma izoliranega. S tovrstno potezo bi zopet našel priključek k svojim bivšim poslovnim kolegom. Z vso vnemo sem začel brati knjigo. Ko sem jo prebral, mi je bila izredno všeč, saj toliko smeha v sebi že dolgo časa nisem več občutil.

 

Tretja nebesna smer

 

Kar naslednji dan sem povprašal enega svojih znancev, ki se je ukvarjal z založništvom, če bi bil pripravljen to delo oceniti in podati svoje mnenje. Vzel je knjigo. Po dveh tednih me je telefonično obvestil, da je knjigo že prebral. Po njegovi oceni je bila knjiga izredno duhovita in vredna kakšnega založniškega podviga. Rekel sem mu, da bi bil pripravljen to knjigo sofinancirati, povrhu tega pa bi poskrbel še za ustrezno reklamo in za številne kupce.

 

Moj znanec je bil s tem mojim predlogom očitno zelo zadovoljen, saj mi je zaupal, da njegovo založniško podjetje že kar nekaj časa deluje z izgubo. Odmahnil sem z roko in ga tolažil, da bo v prihodnje vse boljše, nakar sem se prisrčno poslovil od njega. Ko sem se sprehajal po mestu, sem v sebi občutil neverjetno srečo, ne toliko zaradi skorajšnjega dobička, ampak bolj zaradi svoje vrnitve iz nevarnega sveta izoliranosti. Zdaj sem se počutil v središču življenja. Nenadoma mi je šinila v glavo še ena odlična ideja. Premišljeval sem o tem, kako bi bilo, če bi svojo neverjetno bogastvo investiral v ljudi, ki imajo določene sposobnosti zelo izražene, vendar so pač imeli smolo v življenju, tako da so postali izgubljeni in neljubljeni. Prav s to potezo, da založimo Melhiorjevo delo, sem naredil tri odlične poteze na en mah. Zahvaljujoč Julijini ideji bom še bolj obogatel, si okrepil družbene vezi in hkrati dvignil iz pozabe še dva človeka. Pomislil sem, češ, če bi meni po vsej državi uspelo najti tiste sposobne ljudi, ki jih je ostali svet že odpisal, bi to bilo neverjetno dragoceno zame in za skupnost. Prav s tem dejanjem bi si pridobil tudi nove zaveznike. Namreč če v poslovnem svetu ostaneš brez sleherne vezi, si z eno nogo že tako rekoč v grobu. Prav v takšnem položaju sem se nahajal, preden sem spoznal Melhiorja. Namreč če se spravijo nate, je po tebi, pa naj si še tako zelo bogat ali močan. Enostavno nimaš možnosti, da se ohraniš na prvem mestu, morda celo še na nižjih ne.

 

Tako veselo in optimistično razmišljajoč sem sklenil, da pojdem domov k ženi, da ta veseli dan proslaviva s kvalitetno pijačo in jedačo. Morda bi lahko tudi z zasebnim letalom nekam odletela na kakšne tropske otoke ali pa bi šla v Indijo, kjer sem posedoval dve veliki plantaži kavčuka. Julija se je odločila za najskromnejšo varianto. Predlagala je, da ostaneva kar doma in si tam narediva čudovit večer v dvoje z vsem, kar spada zraven.

Melhiorju bi najraje povedal za razveseljivo novico o njegovi knjigi, vendar sem menil, da je boljše čakati na ustrezni trenutek, ki bo prišel takrat, ko bi bilo vse gotovo. Julija je bila vsa razigrana, saj me je kar naprej božala po glavi kot majhnega fantiča. Moram reči, da se mi je to po svoje kar malo smešno zdelo. Mnogi poslovni partnerji in tudi drugi ljudje so me imeli za morskega psa, ki zmelje vse, kar bi mu utegnilo priti nasproti. Pri marsikaterem človeku sem veljal za izredno hladnega, krutega, nepopustljivega in egocentričnega človeka. Pomislil sem, češ, kaj bi si ti ljudje mislili o meni, ko bi me videli v temle položaju, ko me Julija boža kot dojenčka. Verjetno bi se ali smejali ali pa ne bi mogli verjeti lastnim očem. Večinoma nosimo v sebi zgolj eno sliko o človeku, ki je v naši predstavi tako globoko vkoreninjena, da sploh ne pomislimo na možnost, da bi obnašanje tega človeka lahko bilo tudi precej drugačno. Nekaj podobnega se mnogokrat dogaja tudi z miselnostjo. Ko smo v eni družbi, se ji tudi miselno prilagajamo, tako da se tam kažemo v neki prisiljeni obliki. Ko pa zamenjamo to sredino ljudi, pa lahko pridemo v drug okvir mišljenja, ki nas v marsikaterih pogledih omejuje, tako da lahko celo pozabimo na svojo pravo vlogo v tem življenju, ki nam je dalo vsaj nekaj psihične upogljivosti.

Julija me je še vedno božala po glavi, kar mi je zelo prijalo. Počutil sem se tako zelo srečnega, da sem se že začel bati padca v drugo skrajnost, toda po mojih izračunih kaj takega ni bilo mogoče. Skratka, vse mi je kazalo tako zelo dobro, da enostavno ni moglo iti na slabo. Ta večer je minil povsem mirno, brez posebnih pripetljajev. Morda sva se z Julijo malce preveč opijala z okusnim burgundcem.

Ko je minilo 14 dni sem poklical založnika, ki sem mu posodil knjigo in ga povprašal za njegovo mnenje. Že po njegovem glasu sodeč, se mi je zdelo, da je izredno navdušen. Zanimivo je to, da včasih sploh ni potrebno poslušati, kaj kdo govori, ampak se le prepustimo zvočnim valovom in po tej poti izvemo mnogo več, kot bi sicer, če bi prisluhnili pomenu besed. Moj prijatelj založnik je rekel, da bi se lahko lotili tiskanja z začetno naklado 10000 izvodov. Ves v zanosu sem mu dejal, da jih bomo natisnili kar 100000."Uh", je založnik še uspel izdaviti. Takoj sem ga vprašal, kako dolgo bo to trajalo, a on mi je odgovoril, da nadaljnja dva tedna. Rekel sem mu, da bi med tem časom poskrbel za reklamo, se povezoval s časniki, radiom in televizijo, nakar bi se poskusil dogovoriti z vsemi študijskimi knjižnicami v državi in nekaterimi glavnimi knjigarnami za knjižno predstavitev, tako da bi privabili še druge morebitne kupce. Založnik me je pohvalil in me posvaril, da bo veliko dela, a rekel sem mu, da je to zame prava malenkost. Poslovil sem se od njega, nakar sem poln poleta odložil slušalko, prepričan v lahkotnost svojih prizadevanj. Kako zelo se včasih človek lahko zmoti! Tistih štirinajst dni sem tako zelo divjal sem in tja, da mi je že bilo žal za ta novi projekt. Sicer bi lahko moji uslužbenci vse te stvari uredili, vendar sem se zaobljubil, da bom ves postopek izvedel sam.

Dogovoril sem se za reklamo v obliki plakatov, po knjigarnah sem pokupil še ostale knjižne izvode (teh je bilo kakšnih 25 kosov), jih podaril po en izvod v vsako pomembnejšo časopisno hišo, na glavne radijske in televizijske postaje, nakar sem se zmenil s pomembnejšimi literarnimi kritiki in jih z dobrim plačilom spodbudil, da čimprej napišejo odlične recenzije.

Potem sem se še dogovoril s knjižnicami in knjigarnimi, da bi se zmenili za knjižne predstavitve. Povrhu tega sem vključil vse svoje sorodnike, poslovne partnerje in ožje znance, da ta projekt podprejo. Po vseh pravilih ta projekt ne bi smel spodleteti. Ko je bilo vse urejeno, sem Melhiorja poiskal z namenom, da ga presenetim. Našel sem ga prav na tistem mestu, kjer sem ga srečal že dvakrat. Videti je bil zelo utrujen. S polno mero spoštovanja in zaupljivosti me je pogledal, kot da bi mi želel ponuditi svoje usluge. Veselo sem se nasmehnil, nakar sem ga prosil, da bi šel z menoj. Začudeno me je pogledal, vendar je ugodil moji prošnji. Usedla sva se v chevroletta in se odpeljala do založbe, ki je bila v lasti mojega prijatelja. Ko sva prispela tja, sem mu rekel, naj mi kar sledi. Potrkala sva na vrata z napisom "Tiskarna", nakar sva vstopila v sobo. Založnik je že čakal v fotelju in naju veselo pozdravil. Skrivnostno sem pogledal Melhiorja, nakar sem ga vprašal, če v tej sobi vidi kaj posebnega. Odvrnil mi je, da vidi veliko knjig. Pretvarjal sem se, kot da ne bi vedel, kdo je njihov avtor, zato sem ga vprašal, a on mi ni znal odgovoriti. Namenoma sem vprašal založnika, kdo je pisec teh knjig. Ko je izustil ime in priimek avtorja, se je Melhior zdrznil, saj mu ni šlo v glavo, da se še nekdo drug tako imenuje in piše kot on. Veselo sem zaklical, da je on edinstven in da je avtor te knjige. Morali bi videti njegov obraz, saj tega nikakor ni mogel verjeti, zato je menil, da se brijem norca iz njega. Zaradi te razumljive nezaupljivosti sem mu rekel, da naj se na lastne oči prepriča. Stopil je bliže, v svoje roke prijel eno od mnogih knjig in si jo ogledoval z vseh strani. Nenadoma se je usedel na bližnji stol in dejal s trepetajočim glasom, da česa takega ne more sprejeti. Dodal je še, da ne želi nikomur ničesar biti dolžan. Šele ko sem mu natančneje obrazložil ves postopek, se mu je razsvetlil obraz. Namreč, odkrito sem mu priznal, da bomo imeli vsi trije od tega projekta veliko koristi, a največja bo na moji strani. Ubogi revež, še zdaj ni dobro vedel, ali ga vlečem za nos ali pa sanja prelepe sanje. Počutil sem se neverjetno božanskega. Brezdomca, ki sem ga pa vseeno primerjal s sabo, sem rešil bede in ga namenil povzdigniti v velikega junaka, kar je pravzaprav tudi bil. Hkrati pa sem od tega imel še več koristi. Predlagal sem obema, da bi veseli dogodek podkrepili z kozarcem vina, vendar je založnik odklonil z opravičilom, da ima še mnogo dela. Obžaloval sem, da ni imel časa. Ker pa sem bil toliko bolj vesel Melhiorjeve prisotnosti, sem njegovo odsotnost zlahka prebolel. Kanil sem ga celo povabiti k sebi domov, vendar sem nenadoma prišel do spoznanja, da je za kaj takšnega še prerano. Mnogo stvari sem se z njim imel pogovoriti, predvsem o svoji najnovejši ideji, da bi po vsej državi poiskali izredno sposobne ljudi, ki se jih je družba že otresla, jih ožigosala kot ničvredneže. Nič več nisem gledal na obrobneže tako kot včasih, čeprav sem do njih gojil še vedno veliko predsodkov. Velika večina od njih se mi je zdela čista izguba. Ti smrdljivci za moj pogled sicer niso bili več žalitev, a kljub temu so mi bili še vedno precej odvratni. Toda ko sem Melhiorja bolje spoznal, sem uvidel, da tudi družba včasih zavrže nekoga, ki si to ni zaslužil, včasih pa povzdiguje nekoga, ki povleče v zablodo milijone in milijone ljudi. Pravzaprav sem začel ugotavljati, da so mi klošarji bili še samo zaradi svojega značilnega gnilega vonja zoprni. Po tistem sodeč, je zdaj težko trditi, če sem spremenil določeno mnenje, ki ni bilo niti dobro izoblikovano. Ali lahko trdimo, da smo spremenili tisto nekaj v naši notranjosti, česar nismo nikoli posedovali? Namreč če lahko tisto, česar nimamo v naši notranjosti, spremenimo, potem bi lahko sklepali, da je tisto, kar imamo ali iluzija ali pa nekaj, kar bi bilo dobro, če bi spremenili. S tem spoznanjem sem postal mnogo bogatejši, toda tudi s koristnimi spoznanji moramo biti zelo varčni, saj jih moramo v pravem trenutku vstaviti oziroma uporabiti, tako da ne zbledijo v nič. Mnogokrat je boljše, da dragocena spoznanja obdržimo za sebe, ker v napačnih glavah lahko pomenijo prav to, kar pomeni mesarski nož v rokah psihopata morilca. Z Melhiorjem sva šla v spodoben lokal, se usedla blizu okna, nato pa si naročila pijačo. Obadva sva pila brinjevec z okusno smetano. Ta kapljica se je meni in očitno tudi njemu zelo prilegala. V svojem želodcu sem začutil prekrasno toplino, tako da sem v tistem trenutku skorajda začel verjeti, da je ves svet tako prijetno topel. Vendar ko sem se spomnil svojih poslovnih partnerjev in predvsem nasprotnikov, sem se te zmotne miselnosti nemudoma otresel. Ko sva takole pila in se predajala jazzovski glasbi sem Melhiorja seznanil s svojimi prihodnjimi nameni in ga seveda vprašal za njegovo mnenje. Odgovoril mi je, da je ideja odlična, čeprav spočetka ne bo prinašala dobička, vendar pa bi se ob pravi organizaciji kadrov lahko iz tega razvila prava mreža, ki bi tudi učinkovito delovala. Z njim sem se povsem strinjal in mu ponudil kupčijo, če bi bil pripravljen delati za mene kot glavni koordinator pri iskanju sposobnih ljudi, ki jih je družba zavrgla. Rekel sem mu tudi, da bi za to delo dobil zgolj tople obroke in streho nad glavo, pozneje pa, ko bi se zadeva unesla, pa bi dobil tudi odlično plačilo. Melhior je bil takoj pripravljen in mi hkrati izrazil upanje, da bo tudi dovolj sposoben za to precej zahtevno delo. Glede knjige sva se tudi domenila in sklenil sem mu dati dvajset procentov, založnik bi iztržil prav toliko, jaz pa bi vzel šestdeset procentov od dobička. Zdaj Melhior ni bil več brezdomec, ampak je postal človek, ki v prihodnosti mnogo obeta, saj se mu je prihodnost veselo nasmihala.

 

Kolikor sem ga bil sposoben doumeti, se mi je zdelo, da si pretiranega bogastva niti ne želi. Pogovorila sva se o knjižnih predstavitvah in o smotrnosti sestave ustreznega programa, ki bi pritegnil čim širši krog občinstva. Na Melhiorja sem se lahko povsem zanesel, nekako sem čutil, da mi je zelo hvaležen in da me ne bo hotel razočarati, saj je bil glede teh lastnosti čisto mojega kova. Mnogokrat imajo takšni ljudje dobre ideje, ki se jih da z malo domišljije preoblikovati in uporabnost le-teh ni več vprašljiva. Ko sva z Melhiorjem zapustila lokal, sem mu dal precejšnjo vsoto denarja in mu svetoval, da naj odslej prebiva v Hotelu. Bil je precej začuden nad mojim obnašanjem, zato mi je želel vrniti denar, vendar sem ga odklonil z obrazložitvijo, da je to mišljeno kot nekakšen predujem za knjigo. Tako zelo sem bil prepričan v njega, da bi mu dal tudi precej večjo vsoto, če bi mi rekel zanjo. Zelo sem bil vesel, saj sem takšnega zaveznika iskal že celo svoje življenje. Ko bi se nekega dne dokazal, bi ga celó postavil na položaj svoje desne roke. Ko sva se poslovila, sem šel svoja pota, trdno odločen, da še obiščem kakšen nočni klub. Zahotelo se mi je še pijače in plesa. Izbral sem si precej bučno beznico, kjer sem se usedel blizu plesišča. Na njem sta dve goli deklici izvajali akrobacije in se vsake toliko časa posvetili kakšnemu obiskovalcu. Sedel sem tam povsem osamljen in pil buteljčno vino. Precej mi je že stopilo v glavo, tako da sem moral nekajkrat globoko zajeti zrak, kar pa je bila precejšnja napaka, saj je bil ta prostor povsem zakajen in tudi drugi plini so se širili navzdolž in počez. Nenadoma se je k moji mizi prisedla precej simpatična ženska. Ker me ni vprašala za dovoljenje, sem jo v rahlo ostrem tonu opozoril, da je morda tukaj zasedeno. Kot da bi me šele zdaj opazila, se mi je lepo opravičila in rekla, da bo takoj šla, če bi le izrazil to željo. Nisem želel, da bi odšla, zato sem jo povabil na pijačo. Privolila je. Ko sva takole srkala svojo pijačo, sem jo vprašal za njenega spremljevalca, a ona je le odkimala, kar je verjetno pomenilo, da ga niti ni imela. Njeni skodrani lasje so bili zelo bujni, njen obraz je bil pravilno oblikovan, njene ustnice so bile značilno ženske, njen nos je bil majhen in po postavi je bila prej suha kot pa debela. Ker me je njena pojava spominjala na nekaj, sem jo navidezno nezvedavo vprašal, če je morda tukaj zaposlena. Odvrnila mi je, da ni, nakar je pripomnila, da dela v različnih krajih kot potujoča frizerka. Ko je to omenila, si nisem mogel kaj, da jo ne bi vprašal za njeno ime. Ko sem v odgovor slišal nenavadno ime Mala, mi je slina skorajda obtičala v goltancu. Rekel sem ji, da poznam Melhiorja, a ko je to slišala, je nemudoma zdrvela proč. Preden sem lahko sploh kaj ukrenil, je že ni bilo več. Nisem se mogel načuditi, saj sem od te ženske pričakoval povsem drugo reakcijo.

 

"Kakšno neverjetno naključje", sem pomislil. Dokaj vinjen sem končno vstal in zapustil nočni klub, nakar sem šel od hotela do hotela, da bi našel svojega prijatelja.

 

Imel sem srečo in sorazmerno hitro našel hotel, v katerem je prenočil. Ko me je zagledal, me je z desno roko pozdravil in bil vidno presenečen. Rekel sem mu, da imam zanj zelo pomembno sporočilo. Usedla sva se v kavarno in si naročila kavo z mlekom. Melhiorju sem začel pripovedovati, da sem bil v nočnem klubu in mu vso zgodbo povedal natanko tako, kot se je odvijala. Ko sem končal s krajšo pripovedjo, me je le nejeverno pogledal, a takoj zatem je njegov izraz na obrazu začel postajati nekam žalosten. Zdaj je meni postalo zelo žal, da sem mu vse to sploh povedal, zato sem svoje besede glasno obžaloval. Melhior mi ni pripisal nobene krivde, saj je bil zgolj žalosten spričo dejstva, da se Mala nahaja v tem mestu in on ne more biti z njo. Izrazil je tudi rahel sum, da ga ona namenoma takole muči, vendar sem mu jaz odvrnil, da sam nisem dobil tega občutka, namreč, prej se mi je zdela zelo nesrečna. Ponudil sem mu, da bi jo lahko s skupnimi močmi poskušali poiskati, saj navsezadnje spet ni toliko potujočih frizerk v tem okolišu, da se je ne bi dalo najti. Ob teh zadnjih besedah se je njegov obraz razvedril. Poslovil sem se od njega in mu obljubil, da bova takoj naslednji dan začela z iskalno akcijo. Ko sem prišel do svojih hišnih vrat, me je žena že na pragu pričakala. Nič me ni kregala, kot sem sprva pričakoval, ampak prav nasprotno, saj me je poljubila točno in silovito na usta, nakar mi je rekla, da si me noro želi. Rahlo presenečen nad to njeno strastjo sem moral glasno obžalovati svojo nesposobnost zaradi svojega opitega stanja. Nič ni bila huda zaradi tega nevšečnega dejstva, kar je potrdila z ponudbo, da bi se malce božala po hrbtu. Na ta predlog sem seveda nemudoma pristal, vendar le pod pogojem, da bi ona začela. Ulegla sva se v posteljo in ko me je s svojimi lepo oblikovanimi rokami božala po hrbtu, sem se počutil silno zadovoljnega. Preden bi ji lahko vrnil to dobroto, sem že trdno spal, kar mi je drugo jutro pri zajtrku tudi očitala.

Ko sem pojedel svoj obrok, sem jo bežno poljubil, nakar sem divje oddrvel v svoj urad. Tam sem srečal nekaj svojih uslužbencev in enega od njih vprašal, če bi se dalo dobiti spisek vseh potujočih frizerk v tej državi. Vence, eden mojih najboljših uslužbencev, mi je odvrnil, da glede tega ni nikakršnega problema, saj je mogoče izvedeti še mnogo več. Da bi vse skupaj hitreje šlo, sem mu naročil, da naj priskrbi le tisti seznam, ki je za to regijo merodajen. V približno dvajsetih minutah mi je Vence prinesel podatke. Računalniški program je bil prirejen tako, da je vse frizerke, ki jim je bilo ime Mala podčrtal, hkrati pa sešteval njihovo število. V naši regiji je bilo štirinajst registriranih potujočih frizerk, ki so se tako imenovale. Vencetu sem se lepo zahvalil za storjeno uslugo, nakar sem s spiskom nemudoma odhitel v hotel. Melhior me je že čakal pri recepciji. Pokazal sem mu spisek in ga ob tem vprašal, kako se je pisala. Melhior je bil ves začuden, saj je šele zdaj ugotovil, da ve zgolj ime ženske, ki jo je že toliko let ljubil. Planil sem v smeh in si ob tem na tihem mislil, kakšna ljubezen neki je to bila. Pravzaprav značilno za njega, saj je bil človek, ki bi mu prisodil tovrstno površnost. Rekel si je pač, da ni pomembno, kako se piše, ampak da je pomembnejše, da jo ljubi. Poskusil sem ga razumeti, se vživeti v njegovo miselnost, toda to mi nikakor ni uspelo. Vedeti, kako se nekdo piše, je bila osnova v mojem poslu, saj bi brez tega vedenja lahko že zdavnaj propadel. Ko sem nekoga začel spoznavati, večinoma nisem nič kompliciral. Imel sem izdelane svoje kriterije o določenem človeku. To ima bolj ali manj vsak človek, vendar je Melhior imel očitno povsem svoje. Nisem želel poglobiti svojega začudenja, zato sem ga nemudoma vprašal, če je našel že kaj otipljivega. Odvrnil je, da nič in ob tej besedi verjetno zelo obžaloval, da ne ve, kako se njegova ljubezen piše. Skomignil je z rameni in me s svojimi zasanjanimi očmi vprašujoče pogledal. Prijateljsko sem ga potrepljal po rami in mu predlagal, da greva obiskat vse Male v tem okolišu. Bil je neverjetno srečen in to tako, da je hotel moja prizadevanja plačati. Odvrnil sem mu, da bo to šlo na moj račun, saj imam več koristi od mojega uslužbenca, če se počuti dobro, kakor pa da razmišlja o tem, kako dolgo bi letel po zraku, če bi skočil z 10. nadstropja neke stolpnice. Ob tem zadnjem stavku se je moral zasmejati. Šla sva do mojega podjetja, kjer sem imel nekaj službenih avtomobilov, nakar sva se usedla v BMW in se odpeljala na prvi naslov.

 

Četrta nebesna smer

 

Prišla sva pred neko manjšo hišo, tam pozvonila, nakar sva čakala, da nama kdo pride odpret. K vratom je prišla ženska, že kar v letih, sicer ni bila zelo stara, najmlajša pa spet ne. Vljudno sva jo pozdravila in jo vprašala, če ji je ime Mala Bodi. Pritrdila je. Zdaj sva si bila z Melhiorjem na jasnem, da ona že ni prava oseba. Gospo Bodijevo sem še vprašal, če morda pozna kakšno zelo čedno potujočo frizerko, ki ima zelo bujno skodrano lasišče, pravilen obraz in tudi postavo. Odvrnila je, da je takšnih žensk tukaj sicer kar nekaj, vendar pa, da midva verjetno misliva na tisto, ki stanuje v sosednjem mestu, kakšnih pet kilometrov od tod. Povedala nama je priimek, ki se je glasil Silamel. Gospe sva se lepo zahvalila, se poslovila, nakar sva se usedla v moj avto in se odpeljala tja, kjer bi utegnila biti ta najina ženska. Melhiorju sem rekel, da naj črta prvo Malo s seznama, kar je tudi storil.

 

Moram povedati, da me je tovrstna zaposlitev začela že kar zabavati. Pravzaprav sem v svojih otroških letih mnogokrat sanjaril o tem, da bi bil privatni detektiv, vendar do uresničitve te želje nikoli ni prišlo. A zdaj sem imel priložnost, da svojo željo iz otroštva pretvorim v dejanskost. Poiskati čedno žensko, ki je potujoča frizerka, je zame predstavljalo zabavo, a za mojega prijatelja hudo duševno breme, saj se je na nek način bal novega razočaranja. Ko sva se pripeljala do njenega naslova, sva zagledala manjšo vrstno hišo, v kateri pa očitno ni bilo nikogar, saj so bile rolete spuščene. Njene sosede sva vprašala, če morda poznajo gospo Silamelovo. Neki starejši možakar nama je odgovoril, da je sicer zelo čedna ženska, prelepih las, oči in obraza, vendar je pa tukaj že celo večnost ni videl. Ko sem ga vprašal, koliko je to cela večnost, mi je odvrnil, da bi to bilo skorajda štiri leta. Z Melhiorjem sva nejeverno odkimavala, toda starec je vztrajal pri svoji trditvi. Vprašal sem ga še, če bi morda vedel, kam je šla, a o tem ni vedel nič povedati. Z Melhiorjem sva se mu zahvalila, nakar sva imela namen iti še kam drugam iskat njegovo žensko. Torej je ta druga Mala očitno tudi izpadla iz ožjega izbora, saj je bilo zelo malo verjetno, da bi ravno ta bila prava. Odpeljala sva se še deset kilometrov južneje od tega kraja v neko večje mesto. Po naslovu te tretje Male sodeč, sva sklepala, da stanuje v kakšnem tovarniškem stanovanjskem bloku in ko sva prispela do tja se je izkazalo, da sva imela prav. Stopila sva gor po umazanih stopnicah in Melhior je že mislil reči, da bi bilo bolje, če bi obrnila, saj po vsej verjetnosti Male spet ni tukaj. Na obrazu mu je bilo zapisano, kako zelo koprni po njej in da ga je strah spoznanja, da prave Male spet ne bi bilo tukaj. Pravzaprav sem ga glede te čustvene navezanosti na to žensko precej občudoval, saj takšnih čustev do katerekoli osebe nisem bil zmožen. V bistvu tudi nisem imel časa za kaj takega, če sem namreč še želel biti najsposobnejši poslovnež, sem moral obdržati zelo hladno glavo. To je pomenilo, da moj miselni svet ni smel preseči svojega okvirja, saj bi to lahko zelo slabo vplivalo na utečeno enakomernost. če vrže človeka iz pravega takta, se mora le-ta uloviti, s čimer pa na nek način izgubi precej časa, sploh pa takrat, ko je primoran, čim hitreje ukrepati. Če pa se mora človek najprej uloviti, potem je nesposoben za ravnanje, ki bi moralo določeni zahtevi slediti.

 

Ko sva po naporni hoji končno prispela do devetega nadstropja, sva na najini desni zagledala hišna vrata, na katerih je bil napis, ki sva ga iskala. Melhior je pozvonil in jaz sem stal pred vrati. Ker ni nihče odprl, je Melhior še enkrat pozvonil. Ko sva že mislila oditi, je pred nama stala sicer ne lepa ženska, ampak nekako zelo očarljiva, ki je svojo energijo že kar preveč očitno žarčila v okolje. Vprašal sem jo, če se piše morda Mala Himenc. Pritrdila mi je, nakar naju je povabila v stanovanje. Sprejela sva ponudbo, a kljub temu sva ji rekla, da jo za nič na svetu ne bi želela motiti. Ponudila nama je kavo in kos tortice, vendar sva tortico odklonila. Bila je zelo priljudna in prav predstavljal bi si lahko, da bi se dalo z njo živeti celo kakšna dva meseca skupaj. Ker sva videla, da tudi ta ni prava, sva jo vprašala, če morda pozna gospo Silamelovo. Odvrnila je, da zelo slabo. Dodala pa je še, da se je ena od potujočih frizerk poročila z nekim blazno bogatim možakarjem in da se ji zelo medlo zdi, da se je ona nekako tako pisala. Popila sva kavo in se ji lepo zahvalila. Ona nama je dala vizitko za vsak primer, če bi jo kdaj rabila. Po tistem smo se prisrčno poslovili. Najin lov na njegovo Malo se je tako na moje veselje in na njegovo žalost nadaljevala. Še naprej sva iskala, vendar sem imel občutek, kot da bi iskala duha. Rekel sem Melhiorju, da sta zdaj samo dve možnosti, ali me je takrat tista ženska v nočnem klubu vlekla za nos ali pa dela v kakšni drugi regiji. Bil sem za to, da bi še naprej iskala. Njemu pa ni več bilo do tega, saj je bil zaradi prejšnjih neuspehov zelo razočaran. Po eni strani sem ga popolnoma razumel, ta ženska je bila pač njegova šibka točka. Že vrsto let je živel brez nečesa, kar si je bolj želel, kot vse bogastvo sveta. Da bi ga zamotil, sem mu začel govoriti o knjižnih predstavitvah, saj jih je bilo v načrtu kar dvanajst. Dal sem mu tudi nekaj navodil in topel nasvet, da naj se kar začne pripravljati nanje. Bilo je že proti večeru, ko sva se poslovila. Ko sem prispel do svojega doma, sem šel z utrujenim korakom v hišo. Stopil sem v kuhinjo, da bi si iz hladilnika vzel večerjo, a kako zelo sem bil začuden, ko sem pri mizi zagledal tisto žensko iz nočnega kluba. To je bil pravzaprav zelo hud šok, zato sem jo nemudoma ogovoril, češ, kaj počne tukaj in kako je sploh prišla notri. Odvrnila mi je, da je tukaj pač doma. Začel sem se dreti nanjo, saj je bilo njeno obnašanje hudo nesramno, a ko je snela svojo dolgo bujno skodrano lasuljo, sem ostrmel. Ko pa si je iz oči odstranila barvne leče sem prišel do spoznanja, da je zdaj imela zelene oči, namreč pred tem je imela modre oči. Šele sedaj sem v tej osebi prepoznal svojo ženo.

 

"Julija, ne vem kaj bi rekel!? Še zdaj ne morem verjeti, da si to bila ti!"

 

"Ljubi, tvoje oči te ne varajo."

 

"Ves dan sva te z Melhiorjem iskala in zdaj se mi nič več čudno ne zdi, da te nisva mogla najti. Toda kljub temu mi povej, če je bila tista hiša gospe Silamelove pravzaprav tvoja? Ko sva se poročila, je bil tvoj priimek drug in tvoje ime povsem drugačno, kako to?"

 

"Še vedno je moja hiša. Moja mati je bila dvakrat poročena, tako da imam dva priimka in ob krstu sta mi starša dala dve imeni, torej Julija in Mala!"

 

"Julija ali Mala, kakorkoli že, le zakaj si se šla to igro? Priznam, da ne razumem in prosil bi te, da mi razložiš!"

 

"Poskusila bom, vendar mi ne bo lahko, saj imam zaradi tistega, kar sem takrat pomagala storiti zelo slabo vest. Bila sem mlada, razigrana in polna življenjske energije. Imela sem svojo družbo, ki je štela kakih dvajset ljudi. Bili smo različno stari, tako da je bil starostni razpon od 16 pa do 25 let. Verovali smo v moč in tisti, ki je bil šibek, je bil avtomatično naš nasprotnik, saj smo bili mnenja, da je potrebno šibke duše spraviti s tega sveta. Vse, kar se nam ni zdelo normalno, je bilo proti nam in tisto smo morali uničiti. Našemu poglavarju je bilo ime Botrik; sicer ni bil najpametnejši, a je bil zato fizično najmočnejši. Namreč če se Botriku kdo izmed ljudi iz okolice ni zdel "pri pravi", je vedno predlagal, da bi ga še bolj spravili ob živce. Pred Melhiorjem so že imeli nekaj izkušenj s takšnimi ljudmi, saj sta se dva obesila, medtem ko se je eden vrgel kar pod avtobus. Toda pri teh zadevah nisem sodelovala, saj sem šele po tistem vstopila v skupino. Ko so me polna dva meseca poučevali v kaj in kako je treba verovati, so mi rekli, da se moram še dokazati, da vidijo, če mi sploh lahko zaupajo. Botrik me je še natančneje seznanil z nalogo in mi rekel, da naj se zaposlim v frizerskem salonu blizu Melhiorjevega stanovanja. Botrik mi je o Melhiorju pripovedoval kot o človeku, ki nima lastne volje. Govoril je tudi, da je ta človek tako velika reva, da ga še v vojsko niso hoteli vzeti in ob teh nečednih besedah je še dodal, da v tem svetu ne sme biti prostora za strahopetce in nenormalneže. Torej, ko sem se zaposlila pri tistem frizerju, sem imela o Melhiorju zelo dolgo precej izkrivljeno sliko in zaradi tega se mi ni zdelo, da bi morala imeti slabo vest. Bila sem povsem vprežena v miselnost, da je pač vse reve potrebno pogubiti. Povrhu tega sem od Botrika tudi izvedela, da je Melhior bil v psihiatrični kliniki in do takšnih ljudi moram priznati, nisem imela kaj prida spoštovanja. Na nek skrivnosten način sem se jih celo bala, saj sem mislila, da ti ljudje odigrajo najprej vlogo normalnega človeka, nakar se spremenijo v žival in te potem napadejo kot krdelo divjih krvoločnih volkov. Ko sem Melhiorja prvič videla, prepoznala sem ga zaradi Botrikovega opisa, o njem seveda nisem mogla imeti pozitivnega mnenja. Ko sem z njim izmenjala nekaj besed, sem to storila samo zaradi nepoštenega namena, da pridem z njim v stik. Povrhu tega sem želela tudi otipati njegove slabosti. Skratka, do Melhiorja sem imela nekakšen hladen preračunljiv odnos, tu ni bilo prostora za čustva, niti za sovraštvo. Ni se mi zdel niti simpatičen, a tudi zoprn mi ni bil. V moji glavi je bil pač človek, ki v tem svetu ni zmožen živeti in preživeti. Za moje pojme je bil takšen kot zelo tanko drevo, ki ga že najmanjša sapica zlomi. Ko me je naposled povabil na gledališko predstavo, sem si sama pri sebi mislila, da je ta človek še bolj zmešan, kot je o njem govoril Botrik. Toda ko sva sedela v gledališču, sem v sebi začutila, da spreminjam svoje mnenje, česar pa si nisem hotela priznati. Ko sva po končani predstavi šla domov, sva se ustavila ob cestnem drevesu, kjer me je silovito poljubil. V tistem trenutku se mi je zdel zelo lep in če bi me takrat prijel za roko, me peljal na svoj dom in me vzel, se ne bi čisto nič branila. Toda on tega ni storil, zato so se v meni Botrikove besede o njem spet malce okrepile, saj se mi je njegovo obnašanje zdelo povsem nenaravno. Bila sem trdnega prepričanja, da se noben normalen moški tako ne obnaša. Namesto da bi nadaljeval, kot sem pravzaprav upala oziroma pričakovala, se je preveč hitro poslovil. Na njegovem obrazu sem tudi zaznala veliko zadovoljstvo, kar se mi je zdelo trapasto. Fantje, ki sem jih poznala do takrat, niso bili zadovoljni samo s poljubom, ampak so pričakovali mnogo več. Fantje, ki sem jih bila vajena, so bili agresivni in odločni v vsem, kar so rekli in storili. Zahtevali so mnogo, a dati so želeli čim manj. Tako sem si nekako potem tudi predstavljala pravega moškega. Vse, kar se je odmikalo od tega obnašanja, je bilo zame že sumljivo. Skratka, v naši skupini je moral moški biti moški, odločen, trden kot granit, zahteven, nesramen, zaščitniški in prebrisan."

 

"Marsičesa sem vajen, vendar pa, da obstajajo tudi takšne mladostniške skupine, ki se ukvarjajo s takšnimi nečednostmi, nisem vedel! Julija, od tebe kaj takšnega nisem niti najmanj pričakoval! Le kaj, za božjo voljo, ste sploh imeli od tega? Kakšen je bil sploh vaš končni cilj, saj od tega početja po vsej verjetnosti niste imeli materialne koristi?"

 

"Kot sem že povedala. Zelo mi je nerodno in zavedam se, da takrat nisem ravnala prav. Sicer pa je bil končni cilj naše skupine, da pripravimo Melhiorja do tega, da bi pustil službo in se tako pridružil brezdomcem."

 

"No, pa prav to vam je imenitno uspelo, saj ste ga spravili v obup in še posebej ti si za to pošastno dejanje najbolj zaslužna! Poklical bom Melhiorja in mu povedal, kaj ste mu ušpičili!"

 

"Nikar, ljubi, nikar prosim, malo še počakaj! Želim le, da me poslušaš in če boš potem želel poklicati Melhiorja, ne bom imela nič proti. Najraje bi ga sama poklicala in ga prosila odpuščanja!"

 

"To se že bolj človeško sliši. Prav, Julija le povej svojo zgodbo, dal ti bom to priložnost!"

 

"Ni nam uspelo, čeprav smo vložili v to kar veliko truda. Več kot očitno je bilo, da Melhior le ni bil tako huda reva, kot je to mislil Botrik. Veliko smo mu sledili, ga opazovali in ga tudi študirali. Za mnogo njegovih navad smo vedeli. Tako smo, denimo, tudi vedeli, da večkrat zahaja na rečno nabrežje, zato smo mu tam nastavili mojo fotografijo, ki jo je tudi našel. Na hrbtni strani te fotografije sem napisala ime sosednjega mesta in tudi ladje, ki je bila tam večkrat v pristanišču ..."

 

"Spominjam se, saj mi je Melhior pripovedoval o tem, vendar mi ni nič rekel o napisu na hrbtni strani. Verjetno je ta napis le moral videti, čeprav zgolj podzavestno. Na takšen način se da obrazložiti, zakaj je šel tja! To se pravi, da ste ga nekako spravili v sosednjo mesto in na tisto ladjo, kjer je bil tisti slikar. Tisti slikar pa je bil seveda vaš človek, ki je rekel, da ti je ime Julijana in da te je slikal v Italiji?!"

 

"Povrhu tega smo tudi predvideli, da si bo Melhior ogledal slike in da bo celo toliko radoveden, da bo povprašal za druge slike, ki so bile zavite v cunje. Melhior je bil pač ljubitelj umetnosti in tudi to smo vedeli!"

 

"Zelo zvito, vendar ne razumem, kaj ste želeli s tem doseči?"

 

"Vsi smo vedeli, da je bil Melhior vame noro zatrapan in v takšnem stanju je človek sposoben marsikaj storiti. Na prav to karto smo tudi igrali. Naša strategija je temeljila na dveh postopkih. Prvi je bil tisti, ki sem ga že omenila, pač da Melhiorja navežem nase, da ga malce znorim, a drugi postopek je temeljil na principu, da smo njegovo navezanost name poskušali izkoristiti. Z Botrikom sva ga delala tudi ljubosumnega. Ko je že bil noro zaljubljen vame, sem ga zapustila. Po tistem se dalj časa sploh nisem oglasila. Vedno, ko me je že narahlo prebolel, sem mu napisala pismo, mu podtaknila fotografijo, se mu bežno prikazala ali dejansko ali pa na slikarski razstavi ..."

 

"To se pravi, Julija, da je bilo vse, prav vse načrtovano! Saj to je pošastno, tako zelo mučiti človeka, izkoriščati njegova plemenita čustva! In ti, Julija, ne samo, da si pri tem sodelovala, ampak si bila na neki način celo gonilna sila tega sramotnega početja. O, ljudje božji, s kom sem se le poročil! Moji poslovni partnerji pravijo zame, da sem zver v človeški podobi, kljub temu se pa lahko pohvalim, da nikoli nisem izkoriščal plemenitih čustev drugih ljudi!"

 

"Zavedam se svojega sramotnega početja, zato sem se tudi oženila s teboj, da bi nekako začela znova. Želela sem na vse pozabiti in postati boljši človek. Tisti dan, ko sva se z Melhiorjem ljubila, sem spoznala svojo zmoto, vendar pa sem imela takrat tako zelo slabo vest, da sem se počutila preslaba zanj. Tako sem si mislila: on je dobrega in blagega značaja, a jaz sem divja in zlobna. Prav zaradi tega spoznanja sem ga spet zapustila. Pozneje sem mu napisala pismo, s katerim sem želela, da bi me pozabil, hkrati sem ga želela šokirati."

 

"To je bilo tisto lažnivo pismo, v katerem si napisala, da si spremenila spol! Ali se zavedaš, koliko gorja si mu s tem povzročila? Prav zaradi te tvoje nesramne laži, je pustil službo in postal brezdomec, človek, ki je gojil do tebe odkrita čustva!"

 

"Zavedam se, da ga nisem bila vredna in tudi danes ga nisem. To, da je pustil službo, ni bil več moj namen, saj takrat tista skupina že davno ni več obstajala. Želela sem le pozabiti na svojo preteklost, pravzaprav na svojo zlobo. Ko bi se danes dalo kolo časa in dejanj obrniti, bi si želela, da bi bilo drugače, kot je bilo."

 

"Julija ali veš, da te Melhior še danes ljubi tako zelo močno kot te je, ko sta se spoznala? Vseskozi sem mislil, da prava ljubezen v realnem življenju ne obstaja, a ko vidim njega kako drhti, ko samo sliši tvoje ime, pa dobim dokaz o nasprotnem."

 

"Nisem ga vredna, slaba sem, vendar spet ne toliko slabša, kot so drugi ljudje. Sprašujem se, ali mora biti človek tako dober, kot je on? Mar to ni kljubovanje naravnim silam? Namreč če neki človek vseskozi čuti, da je drugi človek boljši, pametnejši, sposobnejši, plemenitejši, se ta obeležja prav težko prebavljajo. O, kako bi si želela, da bi bil Melhior vsaj za odtenek slabši človek, kot je!"

 

"Moram priznati, da se mi zdiš iskrena. Kljub temu me zanima, zakaj si se odločila za to, da se mi izpoveš? Zakaj si se mi razkrila, saj bi lahko svojo vlogo odigrala naprej?"

 

"Moram priznati, da sama ne vem dobro, zakaj. Ko si prišel domov s tisto knjigo in mi povedal, da si se z nekim brezdomcem pogovarjal, sem videla na ovitku njegovo ime in priimek. Seveda sem bila zelo radovedna, kaj v tej knjigi piše in moram reči, da mi je bilo tisto, kar sem prebrala zelo všeč. Čeprav sem iz tvojih ust slišala besedo brezdomec, si je spočetka nisem vzela preveč k srcu, šele pozneje sem se namreč bolj zavedla, kakšen je njen pomen. V meni se je postopoma začela rojevati slaba vest. Ko si takrat šel v nočni klub, sem ti sledila, saj sem se ti želela razkriti, a ko si omenil njegovo ime, mi je enostavno zmanjkalo poguma, zato sem pobegnila. Nenadoma nisem vedela, na kakšen način bi ti lahko razložila. Po tistem pripetljaju se je moje počutje še precej slabšalo. Kakor vidiš, sem zdaj zbrala dovolj poguma, vendar ne, vem kako naprej!"

 

"Zaslužila bi si, da bi te pretepel. Še zdaj ne morem verjeti, da si bila takšna zver! Ko sem se oženil s teboj, sem mislil: ta ženska je zelo blagega in dobrega srca, ravno prava, da pridobi zaupanje mojih poslovnih partnerjev. Ko sem te pogledal v oči, sem pomislil samo na to, da si dobrodušna, kolegialna in zvesta. Kako zelo se lahko človek moti!"

 

"Šla bi k Melhiorju in ga iskreno prosila odpuščanja! Vse tisto bi želela popraviti, kar sem mu slabega storila!"

 

"Julija, čutim, da iz tebe govori iskrenost, vendar pa bi ti svetoval, da zaenkrat tega koraka ne storiš!"

 

"Kaj pa naj storim? Moram nekaj ukreniti!"

 

"Če si lahko toliko let čakala, boš zdaj lahko vsaj tako dolgo potrpežljiva, dokler si česa ne domisliva!"

 

"Kaj bi si pa lahko domislila? Položaj se mi dozdeva brezizhoden!"

 

"Vedno se najde kakšen izhod, vedno obstaja kakšna rešitev, ki ima v sebi celo nekaj nečistega."

 

"Nečistega?"

 

"Nečistega v tem pomenu, da je v povezavi z ostalimi pozitivnimi prvinami pozitivna. Če bi pa obstajala sama za sebe, bi bila negativna oziroma škodljiva!"

 

"Nič te ne razumem!"

 

"Zaenkrat tudi ni potrebno. Čutim, da je rešitev povsem blizu in da nas bo vse zadovoljila. Julija, predlagam, da greva spat."

 

Odpravila sva se v posteljo, si rekla lahko noč in nemudoma zaspala. Tisto noč sem zelo lepo spal. Ko je budilka zazvonila, sem se nemudoma prebudil, a nenadoma sem se spomnil na najino četrto obletnico poroke. Ne vem kako to, a dejstvo je bilo, da sem pozabil na darilo. Za vsako obletnico sem Juliji kupil kakšen dragocen nakit. Ko sem pogledal na svojo levo stran, sem videl, da je Julija že bila pokonci. Ob tem spoznanju sem vstal in šel v kuhinjo, kjer me je že čakal krasen zajtrk. Vedno ob obletnici poroke je namreč pripravila zajtrk. Julija me je prijazno pozdravila in me poljubila, nakar je rekla:

 

"Kot vidiš, ljubi, nisem pozabila, da je danes najina četrta obletnica poroke!"

 

"O, Julija, oprosti, čisto sem pozabil. Zadnje dni sem bil s svojimi mislimi povsem drugje, tako da danes zate nimam darila!"

 

"Ne ženi si k srcu, saj to sploh ni potrebno! Pomembno je, da se imava lepo."

 

"Imejva se lepo! Lahko je reči. Pa kaj, ko se ne morem dobro počutiti, pozabil sem namreč nekaj, česar ne bi smel pozabiti in prav to me mori!"

 

"Če je tako, pa zaigrajva tako, kot da nisi nič pozabil. Stopi v draguljarno in mi kupi lep prstan!"

 

"To ni isto! Najlepše pri tej stvari je ravno tisto presenečenje!"

 

"Ljubi, če želiš, sem lahko tudi presenečena!?"

Ob tem duhovitem odgovoru, sem se moral nehote nasmejati. A nenadoma mi je skozi glavo šla beseda, ki sem jo malo za tem celo glasno izrekel:

 

"Ločitev?!"

 

"Ločitev? Kaj pa naj zdaj to pomeni? Prej se meniva o obletnici poroke, a zdaj ta beseda. Mislim, da nekako ne spada sem!"

 

Toda nenadoma sem se domislil! Pa še kako je ta beseda spadala sem, saj sem se domislil, kako bi lahko rešili nastali problem, ki smo ga dan pred tem uradno odprli:

 

"Imam rešitev, Julija in ta bo lepša kot vsakršno darilo, ki sem ti ga doslej kupil!"

 

"Bodi, prosim, malce jasnejši, nič te ne razumem."

 

"Ti bom razložil, a preden bom to storil, ti moram priznati nekaj, kar že leta nosim v svojem srcu. Ko sva se spoznala, to ni bila ljubezen. Sicer si mi bila zelo simpatična, a nič več od tega. V tebi sem zgolj videl nekakšno koristno figuro, ki jo lahko sebi v korist premikaš. Uporabil sem te zaradi tvoje očarljivosti in komunikativnosti. Za moške si se mi zdela kot magnet. Ne kot takšen, ki spolno privlači, ampak bolj kot takšen, ki jih drži na nekakšni varnostni razdalji. Večina moških je pač uživala v tvoji prisotnosti.

No, Julija, kot zdaj vidiš, tudi jaz nisem bil pošten s svojimi čustvi do tebe in zato te prosim odpuščanja!"

 

"Ni me treba prositi odpuščanja, saj to sem že od vsega začetka vedela. Tudi jaz se nisem s teboj omožila iz ljubezni, ampak prej zaradi svoje preteklosti in zaradi tvojega bogastva. To se pravi, da bi te tudi jaz morala prositi odpuščanja. Pozabiva na to. Povej mi raje, kakšna ideja se ti je porodila?"

 

"Prav imaš, Julija, pozabiva. Glede na to, da se ne ljubiva, sem prišel do vprašanja: zakaj neki bi morala dva živeti skupaj, če se ne ljubita? Ali ni to višek nesmisla? Ta nesmisel se celo stopnjuje, ker se zavedam, da živi v moji bližini odličen človek, ki je sposoben ljubezni, a mu jaz osebno zapiram pot. Torej, Julija, da ne bom dolgovezil, bi predlagal, da se ločiva."

 

"Ločiva?!"

 

"Ja, pomislil sem na razvezo! Melhiorju o tej zadevi seveda nič ne poveva. Po razvezi prevzemi zopet svoj dekliški priimek in svoje drugo ime. Narediva tako, kot da se sploh ne poznava. Ko bo imel Melhior svojo prvo knjižno predstavitev, lahko vse tako pripravimo, kot da si ti slučajno prišla tja. Melhior te bo izredno vesel!"

 

"Misliš, da bi to šlo? Mar to ne bi bilo nepošteno do njega! Zopet bi ga nalagala!"

 

"Toda tokrat bi ga nalagala iz plemenitega vzgiba. Ta tako imenovana laž bi le pomagala ustvariti nekaj pozitivnega!"

 

"Že, toda ločitev bi zelo dolgo trajala?!"

 

"Julija, ne z mojimi zvezami, računam namreč, da bi bila v enem mesecu tako rekoč srečno ločena. Za odškodnino bi ti dal tudi nekaj denarja."

 

"Tudi če mi nič ne daš, tvoj predlog povsem podpiram, toda kaj storiti, če bi on izvedel za to prevaro?"

 

"Iz mojih ust že ne!"

 

"Tebi je očitno zelo prirasel k srcu?"

 

"Veš kaj, on je meni pomagal, zdaj sem pač jaz na vrsti! In če sem iskren, moram priznati, da bom imel od njega še veliko koristi. Navsezadnje pa moram paziti na srečo mojih ljudi! Če so moji ljudje zadovoljni, bodo zame pripravljeni tudi več tvegati in mi bodo bolj zaupali. V poslovnem svetu je težko imeti pravega in iskrenega prijatelja in ko se ti takšna priložnost ponudi, jo je potrebno nemudoma zagrabiti!"

 

"To se mi zdi pa posrečeno!"

 

"To ni posrečenost, ampak poslovna logika. In če takole razmišljam, moram povedati, da tudi na tebe nisem več jezen!"

 

"Kako to?"

 

"Če ne bi bilo tebe, morda nikoli ne bi spoznal njega in če ga ne bi spoznal, mi ne bi mogel dati dobrega nasveta, ki mi je pomagal iz mojih osebnostnih stisk!"

 

"Kaj pa med tem časom?"

 

"Po želji. Lahko živiva skupaj ali pa ločeno! Do Melhiorjeve knjižne predstavite bo tako ali tako pretekel še najmanj en mesec. Med tem časom bo imel precej dela s pripravami."

 

"Pravzaprav si ga želim že zdaj videti!"

 

"Julija, potrpi še en mesec in med tem časom dobro pazi, da se ne boš izdala!"

 

"Zdelo se mi bo cela večnost!"

 

"Pa naj, izplačalo se ti bo, po tistem boš pa deset večnosti srečna! Jaz bom pa med tem časom poskrbel za vse potrebno. Življenje je čudovito, čeprav je na trenutke malo nesramno, a ko se najde prava rešitev, se tisto slabo izkaže zgolj kot nepomembna sapica. Vedno se najde kakšna rešitev, saj je vedno med nami, le videti jo moramo. Če je takoj ne vidimo, ne smemo obupati, ampak moramo biti pripravljeni na čakalno dobo! Vse je že tukaj, naša naloga je zgolj v tem, da odpremo predal in najdemo tisto, kar želimo. Če pa tistega takoj ne najdemo, pa moramo tako dolgo klicati, da se nam tista stvar končno le prikaže."

 

"Ko te takole poslušam se mi zdi vse zelo enostavno, vendar so me izkušnje vedno speljale drugam!"

 

"Izkušnje niso nič drugega kot neki vzorec mišljenja, ki se je kot granit utrdil v naši miselnosti. Intenzivnejša ko je bila, bolj trdovratno je zasidrana v nas. Izkušnje so zelo dragocene, vendar včasih zelo zaviralne. Vzemiva znanstvenika, ki je nabit z znanjem, vendar pa bo ravno zaradi njega spregledal mnogo drugih stvari. Ko raziskuje določene naravne procese, nikoli ne išče tistega, česar ni in tudi če išče, bo vedno našel tisto, kar je bilo, kar je in kar bo. Prav to pa je življenje, glavno gibalo vseh svetov, tudi tistih, ki jih ne vidimo!"

 

"Moram reči, da zveni zelo logično. Toda ko te poslušam, skorajda ne morem verjeti, da si ti poslovnež!"

 

"Saj sem ti povedal: kdor meni pomaga, tistemu tudi jaz pomagam! Zahvaljujoč Melhiorju sem začel spoznavati, da je življenje v nas in okoli nas preveč bogato, da je že prava sramota ga strniti v eno samo vrednoto."

 

"Želela bi ti osebo, ki bi jo lahko ljubil!"

 

"Ne vem, kako to, ampak o tem sploh nisem razmišljal. Najbolj bi se bal tistega, da bi ljubil takšno žensko, ki je nikoli ne bi mogel dobiti!"

 

"Kako pa to misliš? Ti bi si lahko dobil marsikatero žensko!"

 

"Ni v tem poanta. To, kar sem ti povedal, je že podobno neke vrste uganki."

 

"Zdaj postajaš nejasen."

 

"Poskusil ti bom obrazložiti. Najhujše bi bilo to, da iščem takšno žensko, ki bi mi bila psihično preveč podobna!"

 

"Ne razumem!"

 

"V mislih imam takšno žensko, ki skorajda enako razmišlja in tudi čustvuje kot jaz!"

 

"Ti misliš, da bi bila tista ženska nekako tvoja psihična kopija ali pa ti njen psihični dvojček? Mislim, da je zelo malo verjetno, da takšna ženska sploh obstaja!"

 

"No, vidiš in prav takšne ženske nikoli ne bi mogel dobiti! Po drugi strani bi to bilo tudi zastrašujoče. Si predstavljaš, da bi druga oseba čisto vse vedela o tebi! Še za tvoja najbolj skrita čustva bi vedela!"

 

"Mislim, da to res ne bi bilo dobro, a navsezadnje ti niti ni treba, saj lahko dobiš katerokoli drugo!"

 

"Drži, Julija, vendar pa je glede tega končna odločitev zapisana v naših možganih. Namreč, če iščem žensko svojega življenja po prej navedeni miselni plati, potem bom videl ali v vseh ženskah tisto žensko ali pa celo v nobeni! Prav tega me je pa strah, namreč iskati nekaj, kar je zelo malo verjetno, da obstaja. To je isto kot prehiter vrtiljak, ki ti popolnoma zmeša glavo. Če je človek tako omotičen, obstaja večja verjetnost, da pade. Če pa človek pade, potem to pomeni, da je še korak dlje od dviga."

 

"Toda sam si rekel, da je tisto, kar iščemo, že prisotno!"

 

"Julija, zdaj si me pa dobila! Toda ravno strah nas mnogokrat slepi, zato tudi marsikaj ne vidimo, kar bi morali videti!"

 

"Potem pa uničuj ta strah!"

 

"Kako?"

 

"S tem, da ga ne vidiš!"

 

"Poskusil si bom to zapomniti."

 

"Le daj!"

 

"Julija, želim te vprašati še nekaj zelo intimnega. Ali ljubiš Melhiorja?"

 

"Težko bom odgovorila na tvoje vprašanje. Mislim pa, če on mene tako zelo močno ljubi, potem bom prav gotovo nekaj od te ljubezni vsrkala. Vem pa stoodstotno, da ga želim močno ljubiti in to močneje kot on mene, vendar pa dvomim, da sem tega sploh zmožna."

 

"Mislim, da ti bo uspelo!"

 

"Zadnje čase sem precej razmišljala in prišla do spoznanja, da svoje pomanjkljivosti želim odpraviti, saj jih občutim kot velikanske luknje. Zdaj sem prepričana, da mi bo to s pomočjo Melhiorja uspelo, da nekako s skupnimi močmi zakrpava te luknje. Želim postati boljši človek, kot sem bila do sedaj in mislim, da mi bo uspelo samo z njegovo prisotnostjo! Kako dolgo pravzaprav človek potrebuje, da končno vsaj delno dojame samega sebe?!"

 

"Boljše dolgo kot nikoli, je pri tem moje vodilo. No, pojdem Melhiorja obiskat, da se dogovoriva v zvezi s prodajo knjig in predstavitvijo. Ti pa med tem časom še igraj svojo vlogo moje soproge. Ko bova pa ločena, pa lahko zopet stopiš v vlogo gospodične Male. Vedi, da je to v dobro nas vseh!"

 

"Name se lahko zaneseš. Želim si, da veš, da sem zelo vesela, da si našel takšno rešitev! Moram priznati, da se nikoli ne bi domislila česa takega. Zame je vse izgledalo brezizhodno!"

 

"Tudi sam sem zadovoljen, da sem se tega domislil, vendar če ne bi bilo tebe, tudi tovrstne rešitve ne bi bilo. Julija, zapomni si, nikoli ni nič brezizhodno, razen tisto morda, kar je dobro in prijetno!"

 

"Pa ravno to tako hitro izpuhti!"

 

"Seveda, ker smo se navadili tako razmišljati. Že v šoli so nas učili, da je sreča le trenutek in da je trpljenje dolgotrajno, s čimer se seveda ne strinjam več. O, Julija, sem že pozen, moram iti. Adijo!"

 

"Adijo!"

 

Pripeljal sem se do hotela, kjer je stanoval Melhior, nakar sva se pogovarjala o odstotnem deležu pri prodaji knjig, pri čemer moram priznati, da sem svojega prijatelja kar pošteno potegnil. Pač nisem mogel iz svoje poslovne kože in mislim, da mi on tega sploh ni zameril, saj mi je bil še vedno neznansko hvaležen. Po tej pogodbi sem mu predlagal, da bi se v prihodnje tikala, kar je on tudi sprejel in me ob tem prijateljsko pogledal. Prav zaradi tovrstnih prijateljskih čustev sem mislil že preklicati pogodbo, ki je bila napisana izrecno v mojo korist. Toda če bi to naredil, bi se mi zdelo, da nisem zvest samemu sebi. Prav zaradi tega tako imenovanega poslovnega kodeksa sem sklenil pri tej zadevi ne popustiti, zato sem pa Melhiorju pozneje pomagal pri nabavi stanovanja. Na takšen način mi je nekako uspelo izpolniti obe nalogi, prvo kot poslovnežu in drugo kot prijatelju. Prav po tej metodi me pa tudi ni pekla vest, ki bi me morda, čeprav imamo mi, granitni poslovneži glede vprašanja profitne vesti izredno visok prag občutenja. Ko sva z Melhiorjem uredila poslovno plat, sva se še domenila v zvezi s predstavitvijo, ki naj bi bila v osrednji knjižnici. Melhior je bil rahlo zaskrbljen:

 

"Bojim se, da bom odpovedal in bojim se tudi, da bo prišlo premalo ljudi!"

 

"Nimaš se česa bati. Za ljudi nič ne skrbi, teh bo še preveč, kar ti lahko mirne duše zatrdim. Kar se pa tiče nastopanja, moram povedati, da je potrebno veliko vaditi."

 

"Dolgo je že tega, odkar sem imel opravka z ljudmi!"

 

"No, no, saj si jih vsak dan na ulici videval, naj te ne bo strah."

 

"To so bili drugačni odnosi!"

 

"Melhior, velika razlika je zdaj v tem, da si bil prej na najnižji stopnici, medtem ko se boš takrat nekako dvignil nad njih!"

"Ravno tega me je strah! Ta strah občutim zaradi tega, ker takega odnosa nisem navajen, saj sem se vseskozi počutil nižjega od drugih ljudi."

 

"No, vidiš, zdaj ti pa tega ni treba. Poskušaj si predstavljati, da ima sleherni človek svojo rit, ki je podobna tvoji. Vsak človek mora iti na veliko potrebo in ko to opravi, si jo pač mora obrisati, pa ni važno, ali je politik, direktor, natakar ali goljuf! Poskusi si to tako predstavljati, pa te bodo kompleksi manjvrednosti kaj hitro minili."

 

Melhior se na kratko nasmehne, nakar spregovori z boječim glasom:

 

"Ko bi to kaj pomagalo!"

 

"Nič ne skrbi, prepričan sem, da bo zelo pomagalo, namreč še vedno je. To je preizkušen recept! No, pravzaprav niti mnogo nastopanja ne boš imel. Brali bodo recitatorji, glasbo bodo igrali glasbeniki in ti boš imel na koncu krajši govor. Morda boš še moral odgovoriti na kakšna vprašanja, ki ti jih bodo postavljali novinarji! V zvezi s tem pa se tudi lahko dogovorimo za tiskovno konferenco samo z novinarji, tako da pri tem izločimo gledalce. Boš videl, da ne bo pol tako strašno. Zaupaj mi, pa boš videl, da ne bo hudo!"

 

"Moram povedati, da so mi tvoje besede precej pomagale, trenutno ne čutim nobenega strahu več. Vendar bo verjetno takrat precej drugače."

 

"Normalno, da bo malce žgečkljivo, vendar pa zaradi tega ne kaže obupati. Bodi takšen kot si, le malo pogumnejšega se delaj. Tudi drugi ljudje, meni lahko verjameš, niso tako pogumni, mnogokrat je pri njih samo sprenevedanje pogumnejše kot pa sam pogum."

 

"Hvala za bodrilne besede!"

 

"Navsezadnje sva prijatelja in poslovna partnerja. Jasno je, da mi je veliko do tega, da se moji ljudje dobro počutijo. Če se moje okolje dobro počuti, je to dejstvo tudi zame prijetnejše. Ob vsem tem je logično, da se moram sam pri vsem tem najboljše počutiti. Kam bi pa prišli, če bi se moji podrejeni imeli boljše kot pa jaz? To ne bi šlo!"

 

"Kaj pa mene imaš za podrejenega?"

 

"Daleč od tega."

 

"Daleč od tega?"

 

"Moram biti iskren s teboj, zato ti bom kar v obraz povedal. Kot prijatelja sva enakovredna, ampak kot poslovneža nisva. Na tem področju sem sposobnejši! Na tvojem področju pa je razmerje zopet spremenjeno. Konec koncev se vse skupaj izenači in zaradi tega sva enakovredna!"

"Še zavrtelo se mi bo! Še ni tako dolgo tega, odkar sem bil na cesti, ko so celo nekatere pokveke pljuvale name. Takrat sem si pač mislil, da sem zelo nizek in nesposoben. Od takrat je preteklo sorazmerno malo časa, pa mi najbogatejši človek v državi reče, da sem mu celo enakovreden! Moram priznati, da sem postal malo omotičen in še zdaj temu nekako ne morem verjeti!"

 

"Lahko mi mirne duše verjameš! Če pa že ravno želiš, lahko tudi izbiraš med obema možnostima. Mislim, da bo končni rezultat isti!"

 

"Še enkrat hvala za spodbudo in napel bom vse sile, da te ne bom razočaral. Tega bi me zdaj bilo bolj strah, kot pa vseh ljudi na tem svetu!"

 

"Melhior, brez skrbi bodi, da vem, koga sem si izbral za zaveznika oziroma prijatelja. Če bi bil namreč svetohlinec in poprečne pameti, bi morda izzvenelo malo kruto, te še pogledal ne bi."

 

"Zares ne vem, kaj bi rekel k temu!"

 

"Nič ni treba. Ve se, kaj je kdo, le svoja čutila in svoje možgane je potrebno imeti odprta. Vse vesolje je sestavljeno iz magnetnih delcev. Tudi vsak posameznik je sestavljen iz te magnetne snovi, katere razporejenost v telesu se od posameznika do posameznika razlikuje. In ravno s temi magnetnimi silami se posamezniki med sabo prepoznajo in na podlagi tega tudi spletejo svojo družabno mrežo."

 

"Poznam to teorijo in tudi sam trdno verjamem vanjo. Na podlagi te magnetne zakonitosti se določene stvari sprejmejo ali pa tudi zavračajo. Smo takšni kot aktivirani magnetofon, ki je nastavljen na snemanje in v katerem je kaseta. Določene informacije posnamemo, medtem ko druge brišemo. Ko se kolut odvrti do konca, se sistem samodejno ustavi. V različnih svetovih imamo različne trakove, ki pa se lahko na zelo redkih mestih celo povezujejo!"

 

"Zelo zanimivo, kaj vse človek novega izve, če se pogovarja s pravo osebo. Melhior, moram ti priznati, da to ni bilo prvič, da si mi nekaj novega povedal. Tako velik um in družba se te je že skorajda odkrižala! Kaj se vse ne dogaja?! Kaj moremo, tudi to je del življenja oziroma sveta! No, Melhior, predlagam, da malo vadiš za nastop in čez kakšen dober mesec se bova videla! Dobro bodi!"

 

"Hvala enako! Živijo!"

 

 

Peta nebesna smer

 

En mesec pozneje je že bilo skorajda vse pripravljeno za ločitev. Z Julijo sva morala iti samo še na glavno obravnavo. Bila sva dobre volje in ker sva bila še vedno dobra prijatelja, sva se namenila iti skupaj na sodišče. Bila sva že sorazmerno pozna in zato se nama je presneto mudilo. Ko sva prispela tja, sem pred vhodom zagledal Melhiorja, ki je očitno nekaj iskal. Še preden sem lahko Julijo skril v avto, naju je zagledal. Burno je pomahal in zdaj nisva mogla več nazaj, zato sva stopila do njega in upala, da je ne bo prepoznal. Melhior je povzel besedo:

 

"Pozdravljeni! Kam sta namenjena?"

 

"Povej mi raje, zakaj si ti tukaj?"

 

"Ne vem, kar tako. Ves mesec sem vadil za nastop, zato sem si en dan pred predstavitvijo privoščil daljši sprehod."

 

"Toda zakaj si prav tukaj!"

 

"Po dolgotrajni hoji sem se odločil za krajši odmor in mi ob tem pokazal klop v bližnjem parku. Kdo pa je ta očarljiva spremljevalka? Ali je to tvoja soproga?"

 

"Oprosti, Melhior, ja, to je moja soproga. Julija, vidiš, to je Melhior, Melhior, izvoli, to je Julija!"

Podala sta si roke in da si ne bi slučajno predolgo gledala v oči, sem hitro preusmeril pozornost na sebe, saj me je bilo strah, da bi jo Melhior utegnil prepoznati.

 

"Če nama oprostiš, nama se namreč zelo mudi, saj ne smeva zamuditi na obravnavo!"

 

"Oprostita, če sem vaju po nepotrebnem zadrževal!"

 

"Nič hudega, dobro se skoncentriraj in jutri se vidiva."

 

K sreči ni nič opazil, tako da sva si z Julijo pošteno oddahnila. Obravnava ni dolgo trajala, tako da sva bila naposled srečno ločena. Z Julijo sva potem šla, v kavarno, da nekaj spijeva. Za šalo si je na glavo nadela bujno skodrano lasuljo, kar pa mi ni bilo všeč, zato sem jo nemudoma opozoril:

 

"To ni bilo pametno, saj ne smeva tvegati!"

 

"Kje neki, on je verjetno zdaj doma in se pripravlja za jutrišnji nastop!"

 

Nenadoma sem pri vhodu zagledal Melhiorja, nakar sem Juliji prestrašeno prišepnil:

 

"No, pa poglej, kdo je pri vhodu. Pojdi hitro na stranišče, dokler te ne vidi!"

 

Julija je hitro skočila na stranišče, si v oči vstavila modre barvne leče. Brez odvečnega razmišljanja sem se presedel tako, da sem Melhiorju obrnil hrbet. Samo upal sem lahko, da me ne bo videl. Toda kot sem lahko s strani videl, se mi je Melhior s svojo skodelico kave čedalje bolj bližal. Ko sem že mislil, da je igra končana, je s stranišča planila Julija in skorajda tekla proti izhodu. Melhior jo je videl, jo veselo poklical in ji rekel, da se naj ustavi, vendar je šla kar naprej. Melhior je pustil kavico nepopito in v divjem teku oddrvel za njo. Bil sem močno olajšan.

 

Drugi dan sta prišla Melhior in Julija oziroma Mala skupaj na knjižno predstavitev. Bila sta objeta in zdela sta se mi kot sveže zaljubljena. Očitno sta z vsem razčistila in on ni ničesar posumil, saj je ubogi Melhior vsa ta leta mislil, da je njegova Mala (moja bivša Julija) spremenila spol. Kakšna potegavščina! Ali je morda ta nastala zaradi strahu pred ljubeznijo? Možno!? Vse ostalo je steklo po načrtu. Še dobro, saj je zelo malo manjkalo pa bi vse splavalo po vodi. Toda tako sta končno po tolikih letih prišla ta dva človeka skupaj. Moj posel je še bolj cvetel in tudi moja prijatelja sta imela dovolj denarja za lagodno življenje, saj je Melhior postal precej znan pisatelj ne samo v domačem okolju, ampak tudi v tujini, saj so njegovo humoristično delo prevedli v deset evropskih jezikov. Moram priznati, da mi je včasih kar malo neprijetno pri srcu, ko moram Melhiorju zamolčati pravo dejstvo, da sva bila z Julijo poročena, a potem pomislim, da je tako pač boljše za nas vse. Zakaj navsezadnje nekaj pokvariti, kar si ne zasluži, da bi bilo pokvarjeno, kajneda? In tako se je mojemu prijatelju vendarle odprl ta skriti cvet mladosti.

Pot je vse krajša

vesel smeh - bolečine lajša

kompasna igla kaže v peto nebesno smer

na novi začetek brez zamer

na rojstvo nove usode?

 

AVTORJEVA IZJAVA:

OSEBE IN DOGODKI V TEM ROMANU SO IZMIŠLJENI. SLEHERNA PODOBNOST Z ŽIVIMI ALI MRTVIMI OSEBAMI IN DOGODKI JE ZGOLJ NAKLJUČNA!

 

Nekaj besed o avtorju

Dr. Karl Petrič, rojen 13.01.1964 v Wesselingu (Nemčija), je osnovno šolo obiskoval v Wesselingu in v Žalcu, srednjo kemijsko tehniško šolo pa v Celju. Po približno 12 letih dela se je odločil za redni študij bibliotekarstva in informacijske znanosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je po štirih letih in pol diplomiral z diplomskim delom "Uporabniki knjižnic in stres"(2001). V letu 2005 je s področja računalništva in informatike magistriral, nakar je leta 2008 še doktoriral z istega področja.

Začetki njegovega literarnega ustvarjanja segajo v zgodnja osemdeseta leta.(1982). Svoje pesmi in kratke zgodbe je redno objavljal v literarnih revijah, in sicer v Mladih potih (1986-1988), Dialogih (1986-1987), Obrazih (1987-1988), Letnih časih (Haiku: 1997-1998), Junge Literatur im Netz (2001), Newcomer-Verlag (2001) ter v literarnih oddajah Radia Slovenija (1987-2001). V devetdesetih letih so mnoge njegove stvaritve ugledale luč sveta tudi v knjižni obliki: kratka proza in pesmi v zbirkah Kaskader spomina (1993), Skozi pajčolan (1994), kratka proza in igre v zbirki Giljotina pravice (1994), novejše pesmi pa v zbirkah Notranji odmevi (1994) in Semafor mišljenja (1996). V sodelovanju z bratom doc. dr. Teodorjem Petričem, je izdal tudi besedila z notnimi zapisi pod naslovom Vrata v poletje, 1. del (1995). Nekatera svoja razmišljanja o organiziranosti in učinkovanju družbe in posameznika je strnil v esejističnem delu Hierarhologija, 1. del (1995). Vse njegove knjige so izšle v samozaložbi. Po romanu Kompas usode (2002), je še istega leta idal zbirko kratkih zgodb z naslovom Čudaki 21. stoletja. Dr. Karl Petrič je v zadnjih letih dejavnejši na področju informatike.

Nazaj na Celjsko literarno društvo?

Nazaj na avtorji?

Nazaj na indeksno stran?

Nazaj na stran 101-200?